CERKEV SVETE TROJICE V SLOVENSKIH GORICAH

Cerkev slikapom1

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je naselje in občinsko središče v osrednjem delu Slovenskih goric. Leži na 287 m nadmorske višine. Po videzu je razpotegnjeno gručasto, deloma tudi urbanizirano središčno naselje, ki je nastalo v bližini križišč cest proti Lenartu, Spodnjim Ivanjcem, Gornji Radgoni oziroma Ptuju in Mariboru. Nad naseljem stoji  na manjšem griču baročna cerkev, ki daje kraju poseben čar.

Na mestu, kjer danes stoji mogočna baročna cerkev svete Trojice, je v prvi polovici 17. stoletja  stala lesena kapela, posvečena svetemu Duhu. Grič, na katerem je bila postavljena kapela, je pripadal gospoščini graščine Gornji Cmurek.
Zanimiv je izbor mesta za gradnjo. O tem govori legenda O treh lučkah.
           
Legenda, ki je še živa med ljudmi in je zapisana tudi v kronikah, govori, da so ljudje videvali na vrhu hriba goreti tri luči oziroma tri zvezde nenavadne oblike. Okoliški prebivalci so prosili škofa za dovoljenje, da bi na mestu, kjer se prikazujejo lučke, postavili cerkev, posvečeno sveti Trojici. Zemljišče za cerkev je podaril grof Stubenberg, lastnik gospoščine Cmurek.
Cerkev so zidali od leta 1635 do 1643. Prvotna cerkev je obsegala današnji zahodni zvonik, nekoliko nižjo ladjo z južno kapelo in kvadratast prezbiterij s strešnim stolpičem. Dostop do zvonika je vodil preko danes zazidanega portala. Nad njim je vidna vzidana plošča, ki govori o nastanku cerkve.
Med ljudmi se je kmalu razširil glas, da se tukaj dogajajo čudeži, zato je vse več ljudi prihajalo k cerkvi. Oskrbeti je bilo potrebno vse, ki so prihajali v kraj na božjo pot. V ta namen so leta 1662 cerkev prevzeli avguštinci. Ti so na južni strani cerkve prizidali samostan, cerkev pa povečali. Cerkev je postajala vse bolj znana in obiskana.
Največje gradbene spremembe  je cerkev doživela med leti 1735–1740. Takrat so s pomočjo darov grofa Draškoviča iz Varaždina cerkev preuredili v baročnem slogu.
Cerkev so obrnili  tako, da se je njen fasadni zvonik znašel na oltarnem koncu, stara cerkvena ladja pa se je spremenila v prezbiterij, ki so mu prizidali sedanjo ladjo. V letih 1779–1780 sta bila dozidana še dva zvonika, dokončana pa je bila tudi notranja oprema. Z osrednjega  trškega prostora vodi k cerkvi mogočno dvoramno stopnišče iz 19. stoletja.
Notranjost cerkve krasi glavni in šest stranskih oltarjev. Glavni oltar, narejen leta 1756, je iz štukalustra, kipi pa so leseni in pozlačeni. Ob oltarju je slika svete Trojice in štirih avguštincev. Leta 1759 je bilo dokončanih šest stranskih oltarjev in kipi štirih cerkvenih očetov, katerih avtorji niso znani. Stropne in prezbiterijske freske so leta 1884 naslikali Jakob Broll ter Osvald in Egidij Biert iz Humina pri Čedadu.

KAJ NAM POMENI CERKEV …

Ima dvorišče, na katerem se otroci lahko igramo. (Luka, 1. r.)
Zelo velika je in v njo lahko gre veliko ljudi. Ob praznikih jo lepo okrasimo. (Alja, 1. r.)
Narisali smo jo na grb šole in občine. (Tine, 1. r.)
Ponosen sem nanjo, ker je nekaj posebnega in ker ima druge največje orgle v Sloveniji. (Jernej, 4. r.)
Všeč mi je, ker je je baročna. (Nik, 4. r.)
Všeč mi je glavni oltar, ker so tam vedno rože. (Tjaša, 4. r.)
Zame je pomembna, ker ohranja našo preteklost. (Aleks, 5. r.)
Predstavlja kulturno dediščino našega kraja. (Kim, 5. r.)
Cerkev je osupljiva na pogled in trije zvoniki te prav očarajo. Mogočna je tudi v notranjosti, saj je grajena v baročnem stilu. Zvečer prav ona krasi naš kraj, saj v luči cela žari s hriba daleč naokrog. (Veronika, 7. r.)

Viri in literatura:
1.    Trojiška kronika: Življenje na odru, Sveta Trojica: Kulturno društvo Ernest Golob – Peter, 2001.
2.    Slike: Arhiv Osnovna šola in vrtec Sveta Trojica.

Pri pripravi prispevka so sodelovale učenke 7. razreda (Eva Babič, Tjaša Divjak,  Barbara Vidovič) in učiteljica Anica Šuster.