Torba je oživela in me odnesla v šolo
Nekega jutra sem se prebudila in zaslišala čudno petje, ki je prihajalo najprej iz kopalnice in nato še iz kuhinje.
Šla sem pogledat in videla čudno sliko. Videla sem torbo, ki si je prepevala in pripravljala zajtrk. Vprašala sem jo, kje so ostali. Torba je hitro zapela, da so šli na dopust. Nato mi je pripravila kosmiče in še sama pozajtrkovala. Potem sem hotela oditi v šolo. Morala sem iti peš, ker mame ni bilo. Naložila sem si težko in popevajočo torbo ter šla proti šoli. Čez nekaj trenutkov si je torba naložila mene in me nesla proti šoli, češ da si hoče nabrati kondicije. V šoli so me vsi začudeno gledali, še posebej petošolci. Prijateljice so se tako smejale, da so skoraj popokale od smeha. Res me je bilo sram. Med poukom je torba odgovorila na vsa vprašanja naše učiteljice. Na poti domov sem jo spraševala, kako je lahko tako pametna. Torba mi je dala zvezke in dejala, da naj jih pojem. Začela sem glodati zvezke. Niso bili prav nič užitni. Še posebej tisti za matematiko ne, saj mi matematika ne gre najbolje. Naslednji dan je bil enak.
Zvečer sem torbo zalotila, ko je jokala za planetom Torba. Hotela sem ji pomagati. Skupaj sva sestavili veliko raketo. Zjutraj je torba odpotovala na svoj planet. Ker pa je odpotovala tako zgodaj, da se še posloviti nisva mogli, je pustila pismo. Na njem je pisalo približno takole: Tvoja družina ni na dopustu. Tvojo mamo, očeta, bratca, babico in dedka sem zaprla v omaro. Za učenje ni potrebno glodati zvezkov, ampak se moraš veliko učiti. Zelo te bom pogrešala…
L.P. Tvoja torba nagajivka
Anja Jager, 5.razred
Torba je oživela in me odnesla v šolo
Živel je deček po imenu Matic. Imel je zelo čudne sanje, saj se mu je vedno sanjalo nekaj nenavadnega.
Ko se je nekega jutra Matic zbudil, ni našel svoje torbe. Preiskal je celotno hišo, a je ni našel. Nazadnje je pogledal v kuhinjo in videl, da torba pije »energy drink«. Bil je zelo začuden. Nadel si jo je na ramena in z njo odhitel v šolo. Pri pouku so svinčniki sami začeli pisati, radirke same brisati itd. Spet je bil ves začuden. Nato so pri slovenščini pisali narek. Matic je bil zelo uspešen. Imel je vse pravilno in dobil 5+ . Seveda po zaslugi svinčnikov in radirk, ki so sami brisali in pisali. »Vsaj to je bilo nekaj pametnega,« si je rekel sam pri sebi. »Mama bo zelo vesela, moje lepe ocene.« Pri matematiki je za poštevanko dobil tudi 5+. Spet je bil zelo vesel. Ko je prišel domov, je mami povedal vse od začetka do konca. Ampak mami je bilo vseeno, če so svinčniki sami pisali in radirke same radirale. Njej je bilo važno, da je njen sin dobil 5+ pri slovenščini in pri matematiki. Ampak Maticu niso bile pomembne ocene. On je hotel ugotoviti, kaj se dogaja. Šel je do svojega najboljšega prijatelja Blaža in mu zaupal te skrivnosti. Trdno mu je zabičal, da ne sme nikomur povedati. Šla sta raziskovat. Raziskovala sta 3 ure in nič nista odkrila. Nato se je Blaž spomnil dobre ideje. Maticu je zašepetal na uho. Matic je pritrdil, da je to zelo dobra ideja. Šla sta v sobo in počakala, da nastane noč. Nato sta se skrila pod posteljo in čakala. 5 minut čez polnoč so se vrata tiho odprla. Videla sta čarovnico z veliko bradavico na nosu. Zelo sta se ustrašila. Čarovnica je iz žepa potegnila veliko čarobno palico. Z njo je zamahnila in rekla: »Abumkole čamkole, naj torba zaspi.« Torba je zaspala in se ni premaknila. Ko je čarovnica zaloputnila z vrati, se je Matic v hipu zbudil in videl, da so to samo sanje.
Stekel je do mame in ji povedal, kakšne čudne sanje je imel. Mama mu je rekla, da se v sanjah lahko zgodi vse.
Jure Kraner, 5.razred
Torba je oživela in me odnesla v šolo
Nekega jutra, ko sem zbudil in odšel v sobo, sem zagledal torbo, ki se je igrala z mačkom. Prvo sem pomislil, da sanjam in sem zaprl oči. Ko sem jih spet odprl, sem videl enako. Postalo me ja strah in sem jo s strahopetnim glasom vprašal: «Torba, kako je mogoče, da si oživela? Kaj nisi navadna torba«? Torba se mi je samo nasmehnila in rekla, da je vsemogočna torba. »Vsemogočna?« sem jo vprašal.
Torba mi je začela razlagati, kaj pomeni vsemogočna torba. Hitro sem razumel besedo vsemogočna. Ura se je zelo hitro bližala času pouka in moral sem iti v šolo. Nastal je velik problem, ker nisem mogel v šolo brez torbe. Torbi sem razlagal, da moram v šolo in da se tam učimo, se družimo prijatelji in poslušamo učiteljico. Odgovorila mi je, da ona že vse zna, saj je z mano vsak dan v šoli. Torba se je dvignila v zrak, se odprla in ”hops” sem že bil vnjej. Odletela sva v nebo. Bilo je čudovito, ko sem letel po zraku in gledal svet, kako je čudovit. Videl sem ljudi, ki so delali na njivah, drugi so se kopali in zabavali, tretji so spali itd…. Torbi sem dejal, da moram v šolo, drugače bom zamudil pouk. Torba me sploh ni poslušala in mi je rekla, da mi samo še pokaže učence v šolah, kako se učijo ter da bom pravočasno prišel v šolo. Torba mi je pokazala šole. Torba mi je povedala, da brez učenja ne bom vedel nič in se bodo vsi norčevali iz mene. Dejala mi je, da nekateri nočejo v šolo, da bi se učili, drugi ne morejo v šolo, ker nimajo denarja. Na koncu mi je rekla, da bi se tudi jaz lahko začel učiti. Naenkrat sem bil pred šolo in torba je bila na mojih ramah. Nisem mogel verjeti, kako je to mogoče. Takrat sem se spomnil, kaj pomeni »vsemogočna torba«.
Ko sem prišel v šolo, sem pripovedoval prijateljem, kako se učijo na drugih šolah in da se učimo zase.
Žan Škrlec, 5.razred
